27.11.2008 11:46, Arhiv Novice

Pozor, inflacija! – avtor članka Gorazd Vidmar

Vlagatelji v zlato so bili že v začetku leta 2008 veseli, saj je cena zlata sredi januarja presegla 900 USD za unčo. Tiste dni so bili časopisi in internetne strani polni člankov z naslovi v stilu »Zlato najdražje doslej« ali pa »Cena zlata dosegla nov zgodovinski rekord«. Pa je cena zlata res tako visoka? Je zlato zares v tako silovitem vzponu? Dolarske cene so sicer resda šle v nebo, vendar dolar zaradi inflacije vse hitreje izgublja na vrednosti in zato primerjava z njim ni preveč umestna. Tudi ostale valute so zadnje čase podvržene inflaciji, zato je za realnejšo sliko boljša primerjava zlata z drugimi dobrinami.

Že primerjava z nafto nam ponudi povsem drugačno sliko. Še pred 3 leti je bila unča zlata vredna 14 sodčkov nafte, lani januarja le še 12 sodčkov, sredi januarja 2008 pa je bilo to razmerje približno 10. Če zlato primerjamo s sojo ali pšenico, dobimo podoben rezultat: za zlato dobimo zadnji dve leti približno 25% manj pšenice ali soje. Ta dejstva postavijo rekordno ceno 913 USD v popolnoma drugo luč: trenutno je zlato relativno poceni in ima še kakih 20% rezerve, zato senzionalistični naslovi v časopisju niso imeli neke realne osnove.

Da investitorji vse več vlagajo v zlato, ima zagotovo svoje zasluge nižanje obrestnih mer v Združenih državah. Čedalje višja inflacija namreč izniči vse nižje nominalne obrestne mere zakladnih menic in drugih vrednostnih papirjev, po drugi strani pa je cena zlata leta 2007 zrasla preko 30%. Uradna inflacija v ZDA je lani znašala 4.1 %, ob tem pa so se cene hrane zvišale za 9,3%, cene goriva pa celo za 37%. Ob teh podatkih postane vsakomur jasno, da je s stopnjo uradno objavljene inflacije nekaj narobe.

Odkar je Ben Bernanke postal šef zveznih rezerv, so glede spremljanja inflacije uvedli dve bistveni novosti. Najprej so spremenili metodologijo izračuna indeksa rasti drobnoprodajnih cen. Cene hrane in goriv so v zadnjih letih razmeroma hitro rasle, zato so tem dobrinam dali manjšo utež, ker naj bi bili preveč nestanovitni. Tako izračunana inflacija je po novem bistveno nižja. Naslednja velika novost po prihodu Bernankeja pa je konec poročanja o višini denarnega agregata M3, ki pove, koliko denarnih sredstev je v državi na razpolago. M3 nedvoumno govori o produktivnosti tiskarne dolarjev, nehali pa so ga računati z izgovorom, da jim to delo vzame enostavo preveč časa.

Če vlada ZDA zaradi spremembe metodologije po eni strani onemogoča primerjavo indeksov rasti drobnoprodajnih cen, po drugi strani pa nima časa računati M3, pa so glede vložka svojega časa bistveno več volje pokazale nevladne organizacije. Le te so izračunale, da bi bil indeks rasti drobnoprodajnih cen po stari metodologiji nekje med 12 in 14%, rast M3 pa je lani znašala 18%. Ti rezultati seveda sami po sebi govore, zakaj je bilo potrebno spremeniti metodologijo in zakaj FED za računanje M3 ‘nima časa’.

Vladne ustanove s svojimi statistikami povsod po svetu skušajo prikriti bistvo inflacije. Praviloma jo namreč prikazujejo kot višanje drobnoprodajnih cen in pri tem še dodatno delajo veliko znanost iz izbire ‘pravilnih’ uteži za posamezne artikle v košarici. Pri tem početju so Združene države najverjetneje svetovni prvaki. Bistvo inflacije pa ni v višanju cen, ampak v tiskanju denarja. Na ta način zapravljiva vlada najlaže financira projekte, za katere v resnici nima sredstev. Vsaka vlada želi zadržati nivo svoje popularnosti, da bi bila ob naslednjih volitvah ponovno izvoljena, zato se ogiba višanja davkov, ki so sicer legalen, vendar zelo nepopularen način večanja proračuna. Svoje projekte raje financira s tiskanjem denarja.

Količina na novo natiskanega denarja se seveda odrazi v povečani vrednosti agregata M3. Če je rast M3 večja od rasti brutodružbenega proizvoda, tedaj vsak na novo natiskani dolar ali evro ‘išče’ proizvod, ki ga v državi sploh še niso ustvarili. Skratka: preveč denarja išče premalo dobrin, povpraševanje naraste, čemur sledi popravek cen navzgor. Vendar se prevelika količina natiskanega denarja pozna na cenah šele čez nekaj mesecev, morda celo čez dve leti, takrat pa vlada najde opravičilo v naravni katastrofi, suši, višjih cenah goriv, slabem delu prejšnje vlade in podobnem. Rast cen je torej posledica in ne vzrok inflacije, resnični krivec za inflacijo v vsaki državi je torej vlada skupaj s centralno banko, ne pa delavci, proizvajalci, predelovalci in trgovci, kot to najpogosteje želi prikazati vlada.

Preko inflacije si država v znesku preveč natiskanega denarja na tiho prisvoji premoženje vseh državljanov. Tako na primer ZDA financirajo enega najdražjih projektov zadnjega časa: iraško vojno. Na podoben način financirajo tudi vse tiste državljane, ki so si kupili predrage hiše, pa sedaj ne morejo odplačati dolgov. Podobno se dogaja tudi v Veliki Britaniji, kjer inflacija dosega že dvomestno število, pa Kanadi, Avstraliji in na Kitajskem.

Glede evro območja pa je šef ECB Jean Trichet zelo jasno povedal, da v Evropi ne bo z njegove strani nobenega popuščanja inflatornim pritiskom.Tudi sicer njegove izjave skupaj z izjavami ostalih predtavnikov ECB obljubljajo dosleden boj proti inflaciji. Tako ECB v besedi. Kaj pa dejanja? Iz javno dostopnih poročil ECB je razvidno, da je znašala v novembru 2007 enoletna rast M3 celih 12,3% ob hkratnem povečanju bruto družbenega proizvoda za 2,7%. To pomeni, da je bila inflacija v novembru 2007 že blizu 10%. Še leta 2005 je bila tako izračunana inflacija polovico manjša. Ta podatek pa besede Jeana Tricheta postavi v popolnoma drugo luč.

Ampak to še ni vse. Konec decembra so ECB, centralne banke Švice, Kanade, Anglije in ameriški FED sklenili dogovor glede premostitve kreditne krize. V ta namen naj bi centralna banka Anglije na svojem ozemlju ponudila 10 milijard funtov, ECB pa 348,67 milijard evrov iz katerih bi si komercijalne banke zagotovile potrebna likvidnostna sredstva. Pravo predstavo o količini tega denarja dobimo šele, ko navedemo podatek, da so novembra 2007 znašale skupne mednarodne devizne rezerve vključno z zlatom vseh bank na evro območju komaj 339 milijard. Od tega je znašala vrednost vsega zlata na evro območju komaj 188,8 milijarde EUR. Ni potrebno posebej poudarjati, da ECB obljubljenega denarja enostavno nima. Pa tudi natiskali ga niso. Le vknjižili so ga, to je bilo veliko lažje. Kar tako, iz suhega zraka.

V letu 2008 se torej evru ne obeta nič dobrega. Šel bo po poti ostalih svetovnih valut, ki vodi k razvrednotenju pošteno prisluženega premoženja državljanov. V bodoče se bo vse več državljanov zavedlo, da s svojimi prihranki lahko kupijo vse manj blaga in začeli se bodo ozirati za nečem, kar bo ohranilo vrednost njihovega premoženja. Zadnji dogodki na svetovnih borzah prav gotovo niso pretirana spodbuda za naložbe v delnice in sklade. Zgodovinsko pa se je v pogojih inflacije zlato praviloma pokazalo kot dobra naložba v funkciji ohranjanja premoženja. In pametni ljudje bodo v bodoče vsak mesec del plače zamenjali za zlato. Dokler ga bo še kaj.

Gorazd Vidmar


x

Na naši stran uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.