27.11.2008 11:47, Arhiv Novice

Najhujša kriza zadnjih 60 let, avtor: George Soros (prevedel in povzel: Gorazd Vidmar)

Najhujša kriza na tržišču zadnjih 60 let
George Soros
23 Januar 2008

Trenutna finančna kriza se je razvila iz nepremičninskega mehurčka v združenih državah Amerike. Na določen način spominja na ostale krize, ki so se dogajale po II. svetovni vojni v intervalih od 4 do 10 let.

Vendar je tokratna kriza zaradi nečesa posebna: predstavlja konec obdobja “kreditne ekspanzije”, bazirajoči na dolarju kot glavni valuti mednarodnih deviznih rezerv. Predhodne ponavljajoče se krize so bile del makro cikla, ki traja zadnjih 60 let.

Razcvet-bankrot cikli so navadno v povezavi s krediti in praviloma vključujejo pristranost in napačne predstave. V pretežni meri gre za napačno razumevanje povratno krožne povezave med pripravljenostjo posoditi ter vrednostjo zavarovanja. Poceni krediti višajo povpraševanje in dvigajo cene imetju, kar dviga količino razpoložljivih kreditov. Mehurček se začne napihovati, ko ljudje kupujejo hiše v pričakovanju, da bodo svoj dolg poplačali z dobičkom od prodaje. Pri zadnjem nepremičninskem balonu v ZDA je šlo natančno za to. 60-letni ekonomski makro cikel je nekoliko bolj kompliciran primer.

Vsakič, ko je povečan obseg kreditov privedel v težave, so finančne oblasti intervenirale v smislu povečanja denarne mase in drugih načinov stimuliranja gospodarstva. To je pripeljalo do sistema asimetričnih spodbud, imenovanega tudi moralni hazard, ki je vzpodbudil še večji obseg kreditov. Sistem je bil tako uspešen, da so ljudje začenjali verjeti v tisto, kar je bivši predsednik ZDA Ronald Reagan imenoval “čudež trga”, sam pa to imenujem “tržni fundametalizem”. Fundamentalisti verjamejo, da trg teži k ravnovesju in da je skupna korist najbolje zadovoljena, če udeležence pustimo da vsak sam zadovoljuje lastne interese. Tako razumevanje seveda napačno, saj gre intervencijam finančnih oblasti zahvala, da ni prihajalo do zlomov, trg sam jih ne bi mogel preprečiti. Nenazadnje, tržni fundamentalizem se je pojavil kot prevladujoča ideologija v 80 letih, ko so se finančni trgi začeli globalizirati in je v ZDA šele začel nastajati pričujoči javni dolg.

Z globalizacijo so ZDA posrkale vse prihranke širom po svetu in porabile več kot so proizvedle. Trenutni proračunski primanjkljaj znaša 6.2% BDP v letu 2006. Finančni trgi so z najnovejšimi in umetelnimi finančnimi instrumenti opogumili potrošnike, da so si vse več izposojali po vse bolj ugodnih pogojih. Oblasti so pri tem precesu sodelovale in pomagale z intervencijami, kadarkoli ja bil globalni finančni sistem v nevarnosti. Od 1980 dalje so bili predpisi vse bolj ohlapni, dokler niso praktično poplnoma izginili.

Super razcvet je ušel iz rok v trenutku, ko so postali novi finančni produkti tako komplicirani, da oblasti niso bile v stanju oceniti tveganja in so se začele zanašati na metode ocene tveganja, ki so jih uporabljale banke same. Podobno so tudi agencije, ki ocenjujejo bonitete, svoje ocene začele bazirati na ocenah tvorcev novih kompliciranih finančnih produktov. To je bil škandalozen umik pred odgovornostjo.

Karkoli je bilo mogoče, je šlo narobe. Začelo se je z drugorazrednimi krediti, nadaljevalo z dolžniškimi obveznicami in certifikati, kriza je nato prešla na komunalna in hipotekarna zavarovanja ter pozavarovanja nakar je grozilo, da se bo zrušil tudi milijarde vreden trg derivatov tipa zamenjalnih transakcij kreditnega zavarovanja. Garancije investicijskih bank za odkupe z vzvodom so v računovodskih izkazih prešle od sredstev na stroške. Tako imenovani tržno nevtralni hedge skladi so se sprevrgli v svoje nasprotje in sledila je razprodaja v avgustu 2007. Prišlo je do zastoja na trgu vrednostnih papirjev z nepremičninskim zavarovanjem in banke preko svojih investicijskih mehanizmov na podlagi svojih knjigovodskih izkazov enostavno niso več dobile posojil. Nazadnje je med bankami prišlo do tolikšne mere nezaupanja, da je zamrla tudi medbančna izposoja. Centralne banke so morale posredovati z doslej največjo količino denarja in razširiti kredite na toliko različnih tipov instrumentov in institucij, kot še nikoli doslej. Priča smo torej najhujši krizi po drugi svetovni vojni.

Kreditni ekspanziji naj bi v naslednjih letih sledilo obdobje krčenja, saj so se novi kreditni instrumenti pokazali kot nezanesljivi in nevzdržni. Možnosti finančnih oblasti stimulirati ekonomijo so omejene zaradi nepripravljenosti ostalega sveta sprejeti dolar kot devizne rezerve. Do nedavnega so vlagatelji upali, da bo FED naredil vse potrebno v ogib recesiji, kot mu je to uspelo že nekakjkrat poprej. Treba se bo sprijazniti z dejstvom, da FED v bodoče te moči ne bo imel več. Ob nespremenjenih cenah nafte, hrane in ostalih surovin ter rastočem kitajskem juanu bo moral FED vseeno računati z inflacijo. Če se bo temeljna obrestna mera znižala pod določeno mejo, se bo dolar znašel pod novim pritiskom, donosi dolgoročnih obveznic pa se bodo zvišali. Kje je spodnja meja za obrestno mero, je nemogoče določiti. Ko pa bo dosežena, bo Fed ostal brez vpliva na ekonomijo.

Četudi se zdi recesija v razvitem svetu neizogibna, kažejo Kitajska, Indija in v nekatere proizvajalke nafte močan trend rasti. Torej trenutna finančna kriza najverjetneje ne bo prerasla v svetovno recesijo, bolj verjetno je, da bo prišlo do temeljite preureditve svetovnega gospodarstva, kjer bodo ZDA relativno nekoliko nazadovale v primerjavi s Kitajsko in ostalimi državami v razvoju.

Obstaja seveda nevarnost, da bodo posledične politične napetosti, vključno z ameriškim protekcionizmom, pahnile svetovno gospodarstvo v recesijo ali še kaj hujšega.

V slovenskem jeziku članek priredil: Gorazd Vidmar


x

Na naši stran uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.