Ko bi tudi skopušnik pozelenel (Delo, 28. september 2007)

KO BI TUDI SKOPUŠNIK POZELENEL

V dunajski kovnici zlata

Delo, 28.09.2007

»Žal ne morete s seboj vzeti ne spominkov ne odrezkov ali ostankov iz katerekoli proizvodne faze,« je z opravičujočim nasmeškom dejal Christian Kölbl. Njegove besede je skorajda preglasilo hrumenje strojev – a ne takšnih, ki bi bruhali ničvredne ostružke, temveč strojev v kovnici zlata na Dunaju. Ustanova z uradnim nazivom Münze Österreich, kjer je Kölbl zaposlen kot vodja prodaje, deluje v mogočni klasicistični stavbi v središču avstrijske prestolnice. V 19. stoletju, ko so jo postavili, je bila še zunaj mestnega obzidja, v sto letih pa se je mesto tako raztegnilo, da jo danes že povsem objema. Kar je, glede na skoraj industrijsko dejavnost, ki v njej poteka, rahlo čudno; če bi lokacijo zanjo izbirali danes, bi jo brez pomisleka umestili kam na obrobje. A so se Avstrijci – v nasprotju s Francozi, ki so poslopje pariške kovnice oropali prvotne namembnosti in je danes tam samo še muzej – odločili, da se ne bodo selili. Potrebna so bila precejšnja vlaganja v posodobitev, je razlagal generalni direktor Dietmar Spranz. Stavki iz njegovih ust so odzvanjali v prostorni dvorani, kjer so izpod stropa viseli lestenci in za katero je bilo prej pričakovati, da se bodo na zloščenem parketu vsak hip začeli vrteti plesni pari, kot pa da tu glave stikajo poslovneži in razpravljajo o tako resnih zadevah, kot je trgovanje z zlatom.
Zgodovina, ki veje iz širokega stopnišča, debelih sten, visokih stropov in osvetljenih starinskih omar, kjer razstavljajo izdelke, se na vsakem koraku simpatično prepleta s sodobnostjo – slednjo predstavljajo predvsem vrhunski stroji. Še ena od težav, ki jim jo povzroča lokacija, so le streljaj stran speljane tramvajske tračnice, je povedal Christian Kölbl. Tresljaji, ki se prenašajo po tleh vsakič, ko mimo prihrumijo vagoni s potniki, bi utegnili skaziti delo graverskih strojev, ki obdelujejo jeklo z dlakocepsko natančnostjo.
Jedro njihovega posla je kovanje avstrijskih evrskih kovancev, je povedal Dietmar Spranz. Ti nastajajo na sedmih strojih z zmogljivostjo 750 kovancev na minuto. Le malo je manjkalo, pa bi od tod prihajali tudi slovenski evri – zaradi politično spornega motiva knežjega kamna so se poslu raje odpovedali, pove Dietmar Spranz, kajti kovnica je od leta 1989 v lasti avstrijske nacionalne banke.
Stroji pa bleščečih se kovancev ne bruhajo tako hitro, kadar gre za posebno naročilo – v dunajski kovnici izdelujejo tudi maloštevilčne serije jubilejnih novcev, ki postanejo predmet poželenja zbirateljev; ena njihovih največjih prodajnih uspešnic je zlatnik z motivom dunajskih filharmonikov.
Vse se začne v oblikovalskih ateljejih, kjer se kovanci rojevajo najprej na papirju, nato pa še v trirazsežnostni obliki, se pravi v mavcu in epoksi smoli. Od zamisli do kovanca, ki ga lahko potežkaš v roki, preteče približno eno leto; včasih morajo biti pod pritiskom naročnikov tudi nekoliko hitrejši, priznava Thomas Pesendorfer, vodja graverskega oddelka. Kovance oblikujejo izključno domači, zunanjih sodelavcev nimajo in tudi ne razpisujejo oblikovalskih natečajev. Na mizi, pred katero je Pesendorfer razlagal o skrivnostih graverske umetnosti, je ležala podoba omanskega sultana, ki bo kmalu ugledala luč sveta v obliki zlatnika. Prav portreti so za oblikovalce najtrši oreh, poteze človeškega obraza je mnogo teže prenesti na pičel, milimeter debeli kovanec kot pa geometrične oblike kakšne stavbe. Glavnino dela danes postori računalniška tehnologija, ki so jo začeli uvajati pred desetletjem. Še vedno pa je včasih videti kakega zagrizenega privrženca stare šole, ki na roko praska po mavcu, pristavi Pesendorfer.
Že naslednja proizvodna faza kovancev – podobo je treba vgravirati v kos svinca, s katerim bodo odtiskovali v zlato – razblini predstave o žlahtnosti obrti kovanja zlata. To je industrija, z vsem, kar sodi zraven, od tovarniškega ropota do delavcev v kombinezonih in z zaščitnimi očali. V graverskem stroju je sveder, ki se vrti se brez prestanka osem ur in doseže hitrost 30 tisoč vrtljajev na minuto. Delavec mora le vnesti podobo v računalnik in poskrbeti za nemoteno delovanje, naprava, vredna 200 tisoč evrov, postori vse ostalo. Za primerjavo: pred nekaj desetletji, ko so novci nastajali po stari tehnologiji, so stroji za enako opravilo brneli dva dni! Ob vprašanju, koliko časa bi izpolnjevali naročilo stranke, ki si zaželi jubilejno serijo nekaj tisoč kovancev, če bi imeli na voljo prvobitno tehnologijo – pred več kot osemsto leti, kolikor daleč v zgodovino segajo začetki dunajske kovnice, so kovali s kladivom v roki –, se Christian Kölbl samo nasmehne. Najbrž je podobno nesmiselno primerjati storilnost sodobnega računalniško krmiljenega tiskarskega stroja in marljivega, a vseeno neskončno počasnejšega prepisovalca iz srednjeveškega samostana … Nič čudnega torej, da avstrijska kovnica, iz katere na leto pride kakih tristo milijonov kovancev, zaposluje samo dvesto ljudi, in od tega jih je 60 odstotkov za stroji, preostali pa po pisarnah.
Vodjo prodaje, ki popelje skozi proizvodnjo, kjer se obrne na milijone evrov v zlatu in srebru, v dobro voljo spravi tudi, ko se pozanimam, kje so kamere in ali za varovanje kovnice uporabljajo tudi biometrijo. »Smo na Dunaju in ne v Hollywoodu,« odvrne. Vrat kletnih prostorov, kjer naj bi v trezorjih hranili surovine, torej kupe zlata in srebra, ob katerem bi Skopušnik iz Mikijevega zabavnika od zavisti bržčas pozelenel, pa vseeno ne odpre. »V poslopju dunajske kovnice je ves čas približno 40 ton zlata v različnih oblikah, od praznih novcev do zlatih palic in dokončanih zlatnikov,« pove Dietmar Spranz. In hudomušno doda: »Da srebra sploh ne omenjamo!« Obe žlahtni kovini imajo zaposleni tako rekoč neprestano v rokah, jih kdaj zasrbijo prsti? Ne, zagotavlja Spranz, poskusa kraje med delavci v proizvodnji še ni bilo, zato pa je detektor za kovine nekoč neutrudno piskal pri enem od vodilnih – po celodnevnem iskanju so ugotovili, da mu je zlatnik med obhodom zdrsnil za rob hlačnice.
In res so zaposleni povsem neprizadeto opravljali svoje delo: gospa v športnih sandalih, obutih čez debele bombažne nogavice, je iz peči podobne priprave z roko izvlekla cel pehar zlatorumenih okroglih pogač. Z malce domišljije bi si zlahka predstavljali, da peče piškote, le da je v resnici šlo za zlatnike po eno unčo (malce več kot 30 gramov), pladenj pa se je šibil pod vrednostjo nekaj tisoč evrov. A če si tega še lahko poprijel z eno roko, je bilo kar nekaj napora potrebnega, da si v obeh rokah zadržal 12,4-kilogramsko zlato palico. Človeka je dobesedno potegnila k tlom – in to ne le zaradi svoje vrednosti, 180 tisoč evrov. Zlate palice v debelem železnem trezorju niso le prizor iz filma o Jamesu Bondu iz 60. let, ljudje se po besedah strokovnjakov k tej žlahtni kovini vračajo po slehernem pretresu na svetovnih finančnih trgih. Kdo investira v zlato? Pravne in fizične osebe, vsem pa je skupno, da iščejo varnost – in to tiste vrste, ki jim je ne vrednostni papirji ne katerakoli druga snov ne more zagotoviti. Borzni špekulanti bi seveda porekli, da manj tveganja prinese tudi manj dobička – in imeli bi prav.
Pa saj so že navadnih kovancev, ne le zlatnikov in srebrnikov, v dobi brezgotovinskega plačevanja drži pridih arhaičnosti. Imajo zaposleni v kovnici kdaj občutek, da so del izumirajoče dejavnosti, kot npr. igralci nemega filma? Pred dvesto, tristo leti, ko so ljudje začeli plačevati s papirnatim denarjem, so kovancem vsi napovedovali skorajšnje izginotje, razlaga Kerry Tattersall, vodja trženja. Govorice so se spet okrepile, ko so se pojavili čeki in kreditne kartice, a se niso izkazale za resnične. »Po mojem mnenju je malo možnosti, da bi tale kovnica z 800-letno tradicijo v naslednjih nekaj letih zaprla svoja vrata.« Navsezadnje so kovanci še vedno edino plačilno sredstvo, ki ga lahko opereš v žepu hlač brez strahu, da bi se skrčilo, se pošali, nato pa stvarneje doda, da ljudje z obilico kreditnih kartic v denarnici s seboj nosijo tudi več gotovine. »Zato ostajamo, kar zadeva naš posel, optimistični,« pravi Tattersall. •

Agata Tomažič