21.12.2012 15:57, Arhiv Novice

Inflacija, zlato in še kaj – II. del; gostujoči komentar

Bretton Woods

Sredi druge svetovne vojne julija 1944 so delegati 44 držav v Bretton Woodsu podpisali sporazum, ki je urejal povojno svetovno gospodarstvo. Sporazum je omogočil ustanovitev Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke za razvoj. Prvotno je bilo dogovorjeno, da bodo medsebojni valutni tečaji spremenljivi, vendar so kasneje države podpisnice določile fiksno menjalno razmerje svojih valut z ameriškim dolarjem, dolar pa je bil vezan na zlato po ceni 35 dolarjev za unčo.

Sporazum je dokončno zaživel šele decembra 1958, ko so postale konvertibilne tudi najpomembnejše zahodnoevropske valute. Ameriški dolar je bilo moč zamenjati za zlato, kar so države z zunanjetrgovinskim presežkom izkoriščale. Tu velja omeniti predvsem Nemčijo in Francijo, ki sta si na ta način občutno povečali zlate rezerve. V istem obdobju so imele ZDA na drugi strani Atlantika čedalje večje težave s financiranjem vojne v Vietnamu, kar so nekaj časa skušale reševati s tiskanjem dolarjev, vendar je tako početje preveč načelo njihove zlate rezerve, zato je predsednik Nixon avgusta 1971 ukinil konvertibilnost dolarja v zlato in s tem zaprl tako imenovano »zlato okno«.

Kljub temu da je sporazum iz Bretton Woodsa živel komaj nepolnih 12 let, ima to obdobje še danes velik vpliv na svetovno gospodarstvo. Še vedno obstajata in delujeta Mednarodni denarni sklad ter Svetovna banka za razvoj. In 41 let po ukinitvi zlatega okna dolar še vedno predstavlja preko 60 odstotkov svetovnih denarnih rezerv, zaradi česar ameriška inflacija v veliki meri vpliva na inflacijo drugod po svetu.

 

Inflacija v praksi: ZDA

Po letu 1958, ko je sporazum iz Bretton Woodsa prišel v polno veljavo, bi morala količina dolarjev slediti količini ameriških zlatih rezerv, saj je bil dolar vsaj na mednarodnem bančnem trgu zamenljiv za zlato. V resnici se je dogajalo ravno obratno. Zlate rezerve so se manjšale, medtem ko je količina dolarjev v obtoku čedalje hitreje naraščala. Nixonova ukinitev »zlatega okna« leta 1971 je tiskanje dolarjev samo še pospešila in inflacijo je po letu 1982 uspela ukrotiti šele Reaganova administracija.

Zadnja leta je situacija na moč podobna tisti iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, le da so količine natiskanih dolarjev približno desetkrat večje. Vendar temu ni kriva višja stopnja inflacije, temveč dejstvo, da je od takrat do danes dolar ohranil samo še približno desetino kupne moči.

»Za monetarno politiko v ZDA so od svoje ustanovitve leta 1913 dalje odgovorne Zvezne rezerve, ki s pomočjo izvajanih aktivnosti vplivajo na količino in ceno denarja in s tem pomagajo vzpodbujati nacionalno neinflatorno rast«, je zapisano na eni od spletnih strani zveznih rezerv. Na spletu so objavljene tudi podatkovne serije različnih ekonomskih podatkov, ki jih je moč poljubno kombinirati in prikazati v obliki tabel ali grafov. Zvezne rezerve za razliko od ECB namesto količine gotovine v obtoku objavljajo monetarni agregat M0, ki predstavlja vsoto gotovine v obtoku in bančnih rezerv, kar povsem zadostuje za opis dejavnosti ameriških Zveznih rezerv.

Slika 4 prikazuje časovni potek M0,  M3, BDP in delniških indeksov Dow Jones ter Satandard & Pooor’s od Bretton Woodsa do danes. Gre za surove in neprilagojene podatke ki odražajo nominalne količine in vrednosti v danem trenutku. Le na tak način je možno izločiti vpliv »kreativne statistične znanosti«, ki jo nad dejanskimi podatki pogosto izvajajo državne administracije.

Opaziti je približno enak naklon vseh naštetih ekonomskih kazalcev, nekoliko poseben je le potek M0 v času zadnje recesije. Obdobja recesij so na grafu osenčena sivo Za nazornejši prikaz uspešnosti Zveznih rezerv pri »vzpodbujanju nacionalne neinflatorne rasti« v zadnjih 53 letih je bila izbrana logaritemska skala, sicer bi se detajli iz začetnega obdobja povsem izgubili.

Slika 4    ZDA – Monetarna agregata M0 ( modra ) in M3 (rdeča ), GDP ( zelena ),  S&P500 ( oranžna ) ter DJIA ( vijoličasta )

 

Inflacija in zlato

Ob tako intenzivnem »prizadevanju centralnih bank po gospodarski rasti in cenovni stabilnosti« je iz grafa, kot ga prikazuje slika 4, zelo težko ovrednotiti dobiček pri vlaganju v delnice ali zlato ter ga primerjati z inflacijo. Spričo tako dinamične rasti denarne mase je v daljšem časovnem obdobju potrebno primerjati, kolikokrat se je povečal določen ekonomski kazalec in kolikokrat je v istem obdobju narasla cena zlata oziroma kakega drugega finančnega instrumenta.

Pri primerjavi na daljše časovno obdobje postanejo nepomembni kratkotrajni vplivi na gibanje cen, kot so menjava oblasti, sprememba zakonodaje, vojne, nesreče, gospodarske krize in podobno. V obdobju od Bretton Woodsa do danes se je v ZDA zamenjalo nemalo predsednikov. Demokrati in republikanci so si med seboj kar nekajkrat zamenjali večine v predstavniškem domu in kongresu. V tem obdobju smo bili priča osmim recesijam in neštetim političnim krizam, ki so kratkotrajno pognale cene dobrin navzgor ali navzdol. To zgodovinsko obdobje so zaznamovale tudi vietnamska vojna, iraški vojni, bližnjevzhodne vojne, vojna na Falklandskih otokih, ruska in ameriška vojna v Afganistanu in še veliko drugih konfliktov. Cena zlata je bila prvo desetletje celotnega obdobja  fiksna po 35 dolarjev na unčo, ameriški državljani pa ga do leta 1974 sploh niso smeli posedovati, saj jim je to leta 1933 z izvršno uredbo št. 6073 prepovedal takratni predsednik Franklin Delano Roosevelt.


Slika 5   ZDA – Rast Monetarnih agregatov M0 in M3, BDP, S&P500,  Dow Jones ter zlata od Bretton Woodsa do danes

Slika 5 podaja nazornejšo sliko dogajanja v zadnjih 53 letih, čeprav gre za iste podatke, kot jih prikazuje slika 4. Prikazana je stopnja povečanja posameznega ekonomskega kazalca glede na stanje 1. januarja 1959 in primerjava s povečanjem cene zlata v istem obdobju. Najbolj preseneča, da sta v 53 letnem obdobju najmanj pridobila oba delniška indeksa, povečanje je komaj kaj več kot 20 kratno. Oba indeksa kozi celotno obdobje bolj ali manj uspešno ‘lovita’ nominalni BDP, kar pomeni, da cene delnic na Wall Streetu precej verodostojno odražajo uspešnost ameriškega gospodarstva. Na prelomu tisočletja je opaziti tudi čedalje hitrejšo rast M3, kar predstavlja ekspanzijo finančne industrije na račun »realnega sektorja«. Podatke o M3 so Zvezne rezerve prenehale objavljati leta 2006. Le kdo ve, zakaj?!!

Slika 5 zelo nazorno kaže, da se s tiskarno dolarjev v zadnjih letih po produktivnosti ne more kosati nobena ameriška industrijska panoga. Za silo ji sledi le zlato! M0 se je med zadnjo recesijo več kot podvojil, v celotnem časovnem obdobju pa se je povečal za 52 krat! Na to burno rast količine denarja je zlato odgovorilo zelo dobro in pošteno, česar ni moč trditi za ostale vrste naložb.

Kje so torej zdaj bajni zaslužki z delnicami, ki nam jih priporočajo finančni svetovalci, in o katerih dnevno beremo na finančnih internetnih straneh? V bistvu … jih ni! Ob upoštevanju, da si je od nominalnega dobička svoje pobrala tudi davkarija, je povprečnemu vlagatelju v ameriške delnice v zadnjih 53 letih ves zaslužek pojedla država skozi inflacijo in davek!

 

Pogled v prihodnost

Na mednarodnem področju bo z letom 2013 stopila v veljavo nova bančna regulativa Basel III. Novi standardi določajo vrste kapitala in njihovo razmerje v strukturi premoženja, zavarovanje kreditov ter nadzor. Bistvena novost je opredelitev zlata kot prvovrstnega kapitala. Do sedaj je bilo zlato opredeljeno kot tretjerazredni kapital, podvržen visokim tveganjem zaradi cenovnih nihanj, z letom 2013 pa bo postalo del osnovnega bančnega kapitala. Po novem bodo zlate rezerve knjižene po polni tržni ceni, medtem ko so bile do sedaj ovrednotene le s 50 odstotki tržne cene. Basel III postavlja zlato ob bok gotovini in obveznicam kot obliko visoko likvidnega kapitala za zavarovanje kreditov. Po 42 letih od Nixonove ukinitve zlatega okna postaja zlato zopet denar in mu banke z regulativo in dejanji dajejo vse večjo veljavo. Bančne zlate rezerve se po desetletjih upadanja zadnja leta večajo, saj banke kupijo več zlata, kot ga prodajo.

Nekatere potencialne vlagatelje v zlato zanima, kakšna bo cena čez dve, tri ali več let. Na to vprašanje bi znala odgovoriti šef ameriških Zveznih rezerv Ben Bernake in predsednik ECB Mario Draghi, saj bo cena zlata odvisna tudi od količine novo tiskanega denarja, in kdo bo drugi vedel, če ne onadva, za kakšne količine bo šlo. Za reševanje ameriškega in evropskega gospodarstva bo zaradi velikih političnih ambicij negospodarstvenikov na obeh straneh Atlantika potrebno obilo svežega kapitala, ki ga bosta obe centralni banki »pričarali« z magično kombinacijo računalniške tehnologije in kreativnega knjigovodstva. V ZDA se ta čarovnija imenuje kvantitativno sproščanje in od 2008 dalje smo trenutno priča že četrtemu. Kako se bo tiskanje denarja imenovalo v Evropi, bomo izvedeli šele, ko bo na vrsti reševanje finančnih težav Španije in Italije.

Kot v preteklosti, bo tudi v bodoče za vlagatelje pomembna kupna moč zlata. Če je bilo leta 2005 povprečno dvosobno stanovanje v Ljubljani moč kupiti za približno 10 kg zlata, lahko tako stanovanje danes kupimo že za 3-4 kg. Podobno velja za vse dobrine in storitve vključno z vrednostnimi papirji, zavarovalnimi premijami, in drugim Za nakup oziroma plačilo enake storitve ali blaga je potrebno vsako leto manj zlata. V zlatu izražene cene dobrin bodo v naslednjih letih še naprej upadale, zato za morebitne zamudnike naložba v zlato še ni prepozna.

 

Avtor: Gorazd Vidmar
Avtorjev kontakt: vidmar.gorazd@gmail.com
Komentar je avtorsko delo in ne izraža mnenja družbe Moro.

Prvi tekst: Inflacija, zlato in še kaj – I. del; gostujoči komentar