03.03.2010 11:40, Arhiv Novice

CENA KG ZLATA BO 30.000 €; Gostujoči komentar

PONOVNO OBJAVLJAMO AKTUALNI ČLANEK

V zadnjem času smo ponovno priče ocenam analitikov največjih svetovnih bank in največjih trgovcev z zlatom, ki trdijo, da bodo cene zlata letos bistveno padle, in da je zlato pri ceni 24.000 € in več precenjeno. Predstaviti želim drugačen pogled na morebitne bodoče cene zlata. Ocenjujem, da bo cena zlata v času letne ‘cenovne špice’, ki se pojavi vsako leto, v času od drugega do petega meseca, v letu 2010 dosegla in morda tudi presegla ceno 30.000 €/kg. Na eventualni presežek te cene bo vplival morebitni napovedani nov borzni zlom v prvi polovici leta  2010.

Tako visoka cena bo seveda posledica špekulacij na trgu in bo kot običajno,  prisotna le nekaj dni, manj kot teden, ter se bo nato spustila za okoli 10 odstotkov. Taka bo ostala, z manjšimi nihanji, do jeseni leta 2010, pod predpostavko seveda, da se gospodarska situacija v letu 2010, ne bo bistveno poslabšala od predvidene.

Na čem temelji ocena tako visoke cene zlata?

Cena predmeta ali storitve na trgu je vedno rezultat ponudbe in povpraševanja. Ponudba je v danem primeru konstanta in je znana ter izražena v letni prodaji centralnih bank in znane količine na novo pridobljenega zlata.

Povpraševanje v bodoče pa je praktično nemerljivo in je lahko zgolj predmet pavšalnih ocen. Iz tega dela te neznanke izhaja starodavna modrost, da je dosežena cena v poslu takšna, kolikor je pripravljen kupec  plačati.

Kakšne elemente torej lahko uporabimo pri sestavi ocene bodočega povpraševanja?

Predvsem sledeče:

    Zmanjšana vrednost ameriškega dolarja in zmanjšana vrednost vrednostih papirjev, predvsem državnih obveznic, bo, ob političnem pritisku ZDA na svoje politične zaveznike, da ne ustvarjajo svojih deviznih rezerv v drugih valutah, razen v ameriških dolarjih, pripeljala  do tega, da bodo posamične centralne banke, del rezerv začele kopičiti v zlatu in ne v padajočem dolarju, namesto v drugih politično spornih valutah. Le-to se je letos verjetno že zgodilo z velikanskim nakupom zlata s strani Indije. Druge države bodo ob stalnem padanju vrednosti dolarja in vrednostnih papirjev, temu politično neoporečnemu ravnanju Indije sledile. Del rezerv bodo v sorazmernem delu njihovega DBP glede na DBP Indije zgradile na zlatu, in si s tem zagotovile najmanj nespremenjeno  vrednost  svojega  vložka ter politični mir. Podobno bodo verjetno ravnale tudi fizične osebe v ZDA. V manjši obliki sicer, saj na njih neposredno padanje dolarja ne vpliva, bo pa na njih vplival zlom sistema podjetniških pokojnin in povečanje nezaposlenosti. Vsekakor bo tako proizveden  velik nominalni dvig cene zlata v ameriških dolarjih psihološko vplival na vse investitorje, tako pravne kot tudi fizične osebe, po celem svetu. To bo vzbudilo količinske nove in nove nakupe zlata, ob seveda količinsko nespremenjeni ponudbi zlata na trgu. Dvignilo bo tudi ceno zlata, v realnih vrednostih in ne zgolj v številkah, izraženih v kateri koli valuti. Skratka, za kilogram zlata boste lahko čez okoli pet mesecev na trgu  dobili bistveno več dobrin kot danes.

   (Ne)zaupanje v gospodarski in politični sistem. Pred okoli šestimi leti se je začel vzpon vrednosti zlata, ki je letno naraščal za nominalnih (okoli) 13 odstotkov; zdaj narašča z večjo stopnjo. Naknadne analize so pokazale, da je bil glavni sprožilec tega dviga rasti cen zlata zelo preprost starodavni tisočletni običaj v Indiji, po katerem se nevesti ob poroki kupuje zlato. Le-to se dogaja na jesenskih sejmih. Dvig standarda prebivalstva se je ob izpolnjevanju tega običaja izrazil v enormnem povečanju nakupa/prodaje zlata, in s tem tudi z dvigom njegove cene.

Kakšno povezavo ima to z nami?

V sedanji situaciji se v Evropi srečujemo z zapiranjem delovnih mest, nezaposlenost se bliža 100.000.000,00 (60m registriranih in okoli 30m neregistriranih nezaposlenih) in nepretrgoma narašča; še slabše je v ZDA. Politika je gospodarstvenikom in trgovcem dopustila, da so delovna mesta izvozili v Azijo, ki se realno ne bodo nikoli več vrnila v našo zahodno civilizacijo.

Nezaposlenost je povzročila zmanjšano notranje povpraševanje, kar je v spirali zopet zaprlo del še obstoječih delovnih mest. Ta krog, ki vodi vedno globlje, se še ni ustavil in se tudi v sledečih letih še ne bo. Posledično to predstavlja povečanje stroškov socialnih transferov in s tem obremenitev državne blagajne, po drugi strani pa zmanjšan priliv v fiskus. Rezultat je manj denarja za šolstvo (dolgoročno zmanjšuje konkurenco na svetovnih trgih posameznim prizadetim državam), zdravstvo (povečuje izdatek posameznika za dostop do storitev), in, kar je za velik del populacije najvažnejše, za pokojnine.

Pokojninski fondi delavcev v ZDA, ki se vodijo po posamičnih koncernih, so že kar pravilom žrtev stečajnih postopkov, tako da delavci ostanejo brez pokojnin in čakajo na starostno državno pokojnino. Denar iz pokojninskih fondov se v stečajnih postopkih prelije v upnike, banke.

Pri nas se ta proces podobno dogaja že nekaj časa, s tihim soglasjem oblastnikov, ki ščitijo svoj kapital, na način, da delodajalci sploh ne vplačujejo na  ZPIZ  del plače zaposlenih, temveč jo porabijo za lastne potrebe. Tu je govora o zelo visokih vsotah brezobrestnega prisilnega financiranja  lastnikov kapitala s strani zaposlenih.

Staranje populacije ravno tako zmanjšuje prilive v pokojninske fonde in na drugi strani povečuje odliv.  Oseba s VII. stopnjo izobrazbe, letnik 1963, zaposlena v javnem zavodu, naj bi tako ob upokojitvi, ob izpolnjevanju vseh pogojev, po okvirnem izračunu ZPIZ prejela pokojnino v današnji vrednosti okoli 180 €. Zelo podobna slika je prisotna po vsej stari celini, sicer z drugačnimi številkami, a vedno ob močnem padcu.

Kako si zagotoviti pokojnino?

Nedvomno je večjemu delu populacije jasno, da vsako vlaganje v kakršen koli fond, pokojninski steber, pomeni le zagotavljanje velikih dohodkov tam zaposlenim, za čas obstoja te institucije. Ko nastopi stečaj tega fonda, in postanejo prilivi manjši od odlivov, pa nikakor ne zagotovijo pokojnine vplačnikom.

Podobno nezaupanje velja, povsem logično, za vlaganje v vrednostne papirje. Neprestano tiskanje denarja za potrebe bank in kreditiranja gospodarstva je  morda uspelo obdržati vrednost teh papirjev na neki stopnji, vendar je ta stopnja vrednosti krepko višja,  kot pa je vrednost produktov, ki jih mora posamičen papir predstavljati. Cena vrednostnih papirjev v svetu, posebej še v ZDA, je trenutno zelo podobna ceni oziroma vrednosti dinarja v SFRJ zadnjih nekaj let pred razpadom države.

Državne obveznice nudijo obrestno mero, ki je manjša od vrednosti, ki ga denar izgubi vsako leto.

Vlaganje v nepremičnine je glede na staranje populacije (dedovanje nepremičnin)  negotovo, zaradi vedno večjega števila nepremičnin, ki se bodo pojavile na trgu poleg novogradenj, in manjšega povpraševanja. Ta efekt je že prisoten v severni Italiji. Poleg tega so nepremičnine stabilen vir financiranja fiskusa preko davkov. Višina odstotka davčne stopnje se le prilagodi potrebam sledečega fiskalnega leta. Ali kdo verjame, da se bodo davki kdaj znižali ali celo ukinili?

Tudi trenutni navidezno ugoden nakup nepremičnin na trgu, se lahko spremeni v večletno moro, ko se cene ne bodo dvignile niti nominalno, realno pa bodo seveda padale. Nepremičnine se ne bo dalo prodati niti za nakupno nominalno ceno.  Na Japonskem je tako stanje trajalo več kot 10 let.

O prihrankih  v  banki, vezanih vlogah, seveda ne bom izgubljal besed, glede na predvideno strokovnost bralcev tega članka.

V zgodovini človeštva in predvsem v zadnjih stoletjih sta prevladovali dve področji vlaganja presežkov – poleg rezerv hrane in virov vode sta to zlato in v zadnjih stoletjih še diamanti.

Vrednost diamantov je v zadnjem letu (2007/2008) menda padla za 40 odstotkov. Rusija je ustavila izvoz.  Ker gre za področje, katerega ne poznam podrobneje, lahko zgolj ugibam, ali je razlog temu padcu dejstvo, da se tehnološko za nekaj dolarjev na karat lahko izdeluje popolne sintetične diamante, in da se ob razvoju tehnologije lahko pričakuje vedno večje  sintetične kamne, ki bodo praktično brez vrednosti.

Zlato bo glede na navedeno, verjetno postopno postalo vedno pomembnejši element, v katerega se bodo prelivali prihranki posameznikov in tudi investicije pravnih oseb.

Vedno večji, letni  dvig cene zlata, bo povečal tudi svetovno povpraševanje in to spiralo pognal v nebo, vse dokler ne bodo politične svetovne oblasti posegle na trg in ga prisilno zaustavile, ali  začele kako drugače kontrolirati. V zgodovini poznamo tak poseg v času pred II. svetovano vojno v ZDA, kjer je še danes promet zlata zelo nadziran.

V času razpada  starega Rima je eden od cesarjev zahteval izročitev vsega zlata, vseh prebivalcev imperija, državni blagajni. Odkrita neizročitev zlata je pomenila smrtno kazen. To so v praksi izvajali brez zadržkov, in to zelo uspešno. Usode Rima to seveda ni spremenilo.

Vsekakor v dani situaciji posamezniku ni zaznati druge opcije, kot da čim večji del prihrankov, ki ni namenjen osebnemu bivališču, ali investiciji v delo ali izobrazbo, vloži v zlato, in to v fizični obliki.

V kolikor boste pogledali najvišjo doseženo ceno kilograma zlata v novembru 2008, okoli 21.000 €, in mu dodali 13 odstotkov, boste dobili 23,730 €, sedaj je cena že več kot 25.000 €, torej je narasla za 19 odstotkov, dodajte še 19 odstotkov in boste prišli na ceno 26.000 €. Dogodek je vsako leto približno enak.

Osebno bi bil bolj zadovoljen, če bi se cena  zlata dvigovala na letni ravni 3 odstotke, kar predstavlja naravni donos v naravi, recimo gozdov. Tako velika nesorazmerja v gibanju cen zlata namreč kažejo na to, da je nekaj hudo narobe v družbi, in da ljudje obstoječemu svetovnemu redu ne zaupajo več. Upravičeno? Počakajmo na ceno zlata v času od marca do maja 2010.

Kam torej vložiti svoje prihranke,  da ne bodo razvrednoteni? Starejši bralci se bodo ob tem spomnili zgodb in prigod z ilegalnimi dejavnostmi menjave DIN v DEM.

(gostujoči avtor, odvetnik in strokovnjak za finance)