27.11.2008 14:59, Arhiv Novice

KLAVZULA VREDNA ZLATA

Klavzula vredna zlata

V današnjih časih se bojimo inflacije. Strah nas je tudi spreminjanja stopenj inflacije. Pomanjkljivosti ima večina instrumentov, ki bi jih lahko uporabili za jamstvo, npr. obveznice, indeksirane na stopnjo inflacije (TIPS – Treasury Inflation-Protected Security bond), ali vrednostni papirji, vezani na zlato. TIPS-obveznice nenazadnje temeljijo na stopnji inflacije, katere natančnost je že sama po sebi kontroverzna, in sicer na indeksu cen življenjskih potrebščin.

Splača se spomniti, da je pred 75 leti ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt uničil zaščito pred inflacijo, ki je bila dobesedno vredna zlata, tako imenovano »zlato klavzulo« (gold clause). Ta odločitev je podaljšala depresijo in vse od takrat povzroča samo škodo.

Predstavljajte si vlagatelja v dobi zlatega standarda. Unča zlata je bila vredna 20,67 $ in svoje zelence je vsak, vsaj teoretično, lahko na banki zamenjal za zlato. Zlati standard je brzdal nagnjenost do ustvarjanja inflacije s strani vlade, ko je ta začela izgubljati zlato. Tisti, ki so trgovali z obveznicami, so bili lahko tako samozavestni, kot mi ne bomo nikoli.

Washington je, kot vse vlade, pri zlatem standardu občasno goljufal – ga začasno ustavil, omejil možnost državljanov, da bi denar pretvorili v zlato in tako naprej. Toda vlagatelji so se lahko zavarovali tako, da so v svoje pogodbe vključili zlato klavzulo. Takšna klavzula je dolžniku jamčila, da bo lahko izplačan »v zlatih kovancih Združenih držav Amerike, ustrezno sedanjemu standardu teže in čistosti«. Zlata klavzula je spodbujala ekonomsko rast konec 19. in začetek 20. stoletja, saj je mladim panogam olajšala zbiranje kapitala. Ker so bili vlagatelji zavarovani s to klavzulo in so vedeli, da bodo dobili denar nazaj, so bile obrestne mere nižje. Da bi financiral prvo svetovno vojno, je Washington zlato klavzulo vključil celo v obveznice, poznane kot Liberty Loans.

Visoko deflacijo je na začetku 30. let 20. stoletja Roosevelt izkoristil kot izgovor za ukinitev zlatega standarda. Smešno nizke cene blaga, lačni kmetje, rubež domov, 20-odstotna brezposelnost. Vse te tegobe so kar kričale »takoj sprostite denar”. Kmetijska skupnost vključno s kmetijskim ministrom Henryjem Wallacem je na konec zlatega standarda gledala kot na ultimativno maščevanje kmetov, ki Wall Street kaznujejo za njegovo blaginjo v dvajsetih letih.

Neke aprilske noči leta 1933 je Roosevelt skupino svetovalcev presenetil z vzklikom »čestitajte mi«. Državi je ukinil zlati standard in nameraval osebno upravljati menjalni tečaj dolarja in višine cen. Ko so svetovalci izvedeli to novico, so Roosevelta ošteli, kot da bi bil poreden in ne ravno bister šolar,« se spominja član njegovega možganskega trusta Ray Moley. Zunanji minister Cordell Hull, veliki free trader, “mu je namenil tak pogled, kot da bi ga zabodel v hrbet. Roosevelt je v roke vzel bankovec za deset dolarjev, ga pogledal in rekel ‘Ha! . . . Kako vem, da je kaj vreden? Samo zato, ker jaz mislim, da je nekaj vreden, je temu res tako.”

Kongres je pripravil sklep, v katerem je bilo zapisano, da so zlate klavzule »v nasprotju z javnim interesom« – kot varstvo pred škodo, ki bi jo Roosevelt lahko povzročil. Roosevelt je komaj čakal, da sklep uzakonijo. Ameriški podpredsednik Henry Wallace je zapisal, da je Roosevelt “pogledal na uro in zapisal 16:40, 5. junij, 1933, in se podpisal.”

Randall Kroszner, guverner Odbora za zvezne rezerve, je to obdobje preučil in opazil, da je cena večine delnic in obveznic rasla, celo cena obveznic z zlato klavzulo, potem pa je vrhovno sodišče potrdilo Rooseveltov ukrep. Kroszner in drugi trdijo, da je ukinitev zlate klavzule imela določeno prednost, saj je zmanjšala stroške in težave pri ponovnem pogajanju o dolgu v času kreditne krize.

Lahko pa tudi porečete, da so bila ta gibanja cen prej kot znak odobravanja bolj izraz olajšanja ob ugotovitvi, da je bilo jalovega boja konec. Ko sem sama analizirala to obdobje, sem našla dokaze, da je ob umiku od vlagateljev popolna inflacijska ovira ekonomiji škodila.

Cvetenje trga se je spomladi 1933 umirilo, saj so vlagatelji opazovali, kako se Roosevelt ukvarja z dolarjem in blagom. Leta 1934 se je Rooseveltovo mnenje o vsem skupaj izboljšalo in je dolar zopet vezal na zlato, pa čeprav za 35 $ na unčo. Toda ukinitev zlate klavzule je kazala na to, da se Washington ne ozira na lastninske pravice. Splošna negotovost, ki jo je povzročila vladna ekonomska politika, ni popustila. Kapital je stavkal. Velika depresija je vztrajala do konca desetletja. Pozitivno transparentnost, ki sta jo na trge pripeljala Komisija za vrednostne papirje ali vpeljava zavarovanja vlog, so zamenjale izgube, kakršna je bila izguba zlate klavzule.

Vse od takrat je imela vlada več svobode pri inflaciji. Ker državljani niso imeli zlate klavzule, so preizkušali druga zavarovanja – danes zna biti meja indeksa cen življenjskih potrebščin tam, kjer je bila nekdaj meja zlata. V 70. letih je senator Jesse Helms predlagal preklic ukinitve zlate klavzule in naposled je s pomočjo finančnega ministra Williama Simona to tudi dosegel. Toda povprečni vlagatelj klavzule nikoli več ni uporabil do take mere kot včasih.

Danes imajo, kot v zadnjih dneh zlate klavzule, funkcionarji kot je Kroszner iz sveta guvernerjev ameriške centralne banke težko izbiro med učinkovitim kriznim menedžmentom in lastninskimi pravicami. Ljudje se ne pogovarjajo več o posledicah finančne negotovosti, ker se je škoda že tako razširila – težje jo je opaziti kot na primer en sam dogodek izrednega pomena, kot je bil propad banke Bear Stearns. Toda opomba drobnega tiska stare zlate klavzule pojasni, zakaj lahko vidimo še več nevarnosti pri indeksu cen življenjskih potrebščin, TIPS-obveznicah ali celo londonski medbančni obrestni meri LIBOR. Izgubili smo svojo orientacijo in zaupanje v denar na splošno.

Potem, ko je večina članov vrhovnega sodišča odobrila ustavnost razveljavitve zlate klavzule, je sodnik James McReynolds izrazil nasprotujoče mnenje. Danes se McReynoldsa na splošno smatra za nepomembnega nazadnjakarja, poosebljenega nepomembneža. Toda v njegovih besedah vidijo resnico tisti, ki poskušajo predvideti prihodnost dolarja. Kot je dejal, je bilo »nemogoče oceniti posledice storjenega«.

Objavljeno: 5. junij 2008, Wall Street Journal
Avtorica: Amity Shlaes
Prevod in priredba: Tina Rajhman

x

Na naši stran uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.