Razstava – Pohorska glažuta

»Kmečko srebro« – steklena mojstrovina, ki se je izdelovala tudi v domačih glažutah?

Beseda glažuta je na Slovenskem v uporabi vse od 19. stoletja. Prevzeta je iz severnonemške besede Glashütte (v pomenu steklarna), kar je zloženka iz severnonemških besed Glas (steklo) in Hütte (koča). To so bili preprosti gozdni obrati za proizvodnjo stekla, ki so poleg žag, mlinov in kovačij pogosto zapolnjevale prostor ob potokih in rekah nekdaj bujno razraščenih bukovih gozdov. Tekoča voda je poganjala mline in stope, ki so drobili in mleli sestavine bodoče steklarske mase, po vodnih rižah in drčah pa se je do glažut, ki so bile kurjenje z drvmi vršilo tudi spravilo lesa. Žička kartuzija je že pred letom 1672 ustanovila najstarejšo glažuto na Slovenskem. V Javornikih blizu Cerknice pa sta delovali dve steklarni: Karlovica ali Dolenjska (1774-1793) in Jezerska (1816-1846). Plemiška družina snežniških veleposestnikov Lichtenbergov je po letu 1800 v tem območju postavila še manjšo glažuto. Sloviti naravoslovec in etnolog Baltazar Hacquet je v svojem v delu Oryctographia Carniolica, ki je izšla leta 1778 v Leipzigu, lepo predstavil, kako je videl glažuto Karlovico leta 1776 obratovati in tudi zapisal, da so v njej že takrat delali Čehi!

Zaradi velikih količin kremenjaka pa je samo na Pohorju od 17. stoletja dalje obratovalo najmanj 15 glažut. Steklarne so bile različne tako po obsegu proizvodnje kot tudi po številu zaposlenih. Manjše so imele le eno talilno peč s štirimi lonci in so pri njej delali štirje steklarji s pomočniki. Večji obrati so imeli talilne peči z osmimi ali devetimi talilnimi lonci, v nekaterih pa sta delali celo dve veliki peči. S proizvodnjo raznih vrst steklenine se je povečevalo tudi zaposlovanje steklarskih mojstrov in strokovnjakov. To so bili talilci, steklobrusilci, steklorezci, slikarji na steklo; v glažutah so zaposlovali tudi kurjače, drobilce kremena, pepelarje za žganje pepelike, ki so jo uporabljali pri taljenju kremenjaka ali kremenovega peska, lončarje za izdelavo talilnih loncev, zavijalke steklenih izdelkov; med zaposlenimi so bile tudi žene in otroci. Medtem ko so bili drvarji, pepelarji in razni drugi pomožni delavci domačini, so steklarji prvotno prihajali iz drugih avstrijskih dežel, največ iz Češke, sčasoma pa so se za steklarsko delo usposobili tudi domačini.

Slika 1: Hugo Charlemont: Notranjščina glažute na Pohorju

Rodbina Windischgrätz, je bila na današnjem slovenskem ozemlju v 19. stoletju poleg knezov Auerspergov in grofov Attemsov ena najuglednejših plemiških rodbin habsburške monarhije. Weriand Alojz, oče tretjega sina, kneza Ernesta, ki je v letih 1883 – 1885 zgradil tudi prav imeniten dvorec na Bledu (kasnejšo rezidenco kralja Aleksandra z imenom Suvobor), je sredi 19. stoletja na Slovenskem pokupil veliko gradov z obširnimi posestmi. Tako se je v lasti njegovega drugega sina, kneza Huga Alfreda Adolfa Windischgrätza (*1823 †1904) v okolici Oplotnice znašla tudi najmlajša pohorska glažuta. Od leta 1860 je knez v okoliških bukovih gozdovih sam upravljal sečnjo lesa, spravilo na žage in prodajo. Na Jurgovem pod Roglo je dal celo zajeziti potok tako, da so lahko kontrolirano izpuščali vodo za plavljenje. Tu je knez posedoval tudi lastno opekarno (Partovec), zato so novo steklarno, ki je delovala med leti 1871 in 1894, dal sezidati iz lastne opeke. Imela je dve peči s 16 talilniki, železno vodno kolo je služilo za pogon mlina kremenčevega peska ter stop za glino, kot tudi lastno brusilnico z dvajsetimi delovnimi mesti. Za prevoz lesa so iz Kota, kjer je knežja družina posedovala preko 5.000 oralov gozdov, zgradili celo vodno rižo oz. drčo. Izdelke so prodajali po celi Avstriji, daleč največje količine pa so preko Trsta izvažali v Orient. V Oplotnici so imeli tudi tovarno lesne volne, saj je bila tovrstna embalaža nujno potrebna za prevoz krhkih steklenih izdelkov. Modele za vzorce so dobivali iz Češke, kjer je bila izdelava »kmečkega srebra« t.i. Bauernsilber takrat že visoko uveljavljena — to pomeni, da so lahko prevzeli tehniko ali slog in izdelovali tudi te posebno mojstrsko dovršene okrasne predmete. Po letu 1880, ko je pričelo primanjkovati slabše bukovine, je steklarna delala samo še z eno pečjo, leta 1893 pa so s proizvodnjo prenehali.

Slika 2: Oznaka Windischgrätzove glažute v Oplotnici

Pomembna glažuta se je nahajala tudi v naselju Josipdol, ki je danes del Občine Ribnica na Pohorju. Steklarna je bila ustanovljena leta 1799 in je delovala do leta 1909, ko je zaradi visokih stroškov proizvodnje in konkurence iz severne Evrope zaprla svoja vrata. V času svojega delovanja je bila znana prav po izdelavi steklenih izdelkov z notranjo srebrno prevleko.

Vivodova steklarna, blizu Areha na Pohorju, kjer danes stoji Planinski dom Glažuta, je pričela z obratovanjem leta 1827. Bila je največja pohorska steklarna, saj je v času razcveta zaposlovala tudi do 200 delavcev. Izdelke so izvažali tako na Dunaj, na Češko, kot tudi v Egipt. Zelo verjetno je, da so tudi v Vivodovi glažuti izdelovali »kmečko srebro«, saj so bili še posebno poznani prav po unikatnih in umetelno izdelanih vazah in svečnikih, ki so jih dobavljali tako na dvor kot tudi v širni svet. Domačinom so bile na voljo cenejše različice, pogosto z zrcalnim učinkom, ki je bil cenovno dostopen in alternativa pravemu srebru.

Postopek izdelave

Pri starodavnem postopku izdelave »kmečkega srebra« so z ročnim pihanjem najprej izdelali posamične steklene predmete, običajno v obliki svečnikov, vaz ali okrasnih posod ter nabožnih predmetov. Steklo je moralo biti čimbolj tanko, da je omogočilo kasnejši nanos kovinske plasti z notranje strani.

V nadaljevanju postopka so na notranjo površino stekla nanesli srebrni premaz z živosrebrovo zlitino, največkrat zmes živega srebra in kositra ali drugih kovin, kar je ustvarilo zrcalni učinek, podoben pravemu srebru. Postopek je bil nevaren, saj je živo srebro izredno strupeno, zato so ga po prelomu 19. stoletja uporablja le še redko.

Po nanosu kovinske zmesi so odprtino steklene posode zatesnili z voskom ali z zamaškom, da se premaz ni poškodoval. S tem so preprečili oksidacijo in ohranili sijajen lesk. Sčasoma je kovinski sloj namreč začel oksidirati, kar je ustvarilo značilno starinsko patino, rahlo sivkasto, mestoma črno obarvanost.

Učinek patiniranja in staranja je tudi pri današnjih izdelavah zelo cenjen in se v sodobni proizvodnji pogosto poustvari kar umetno.

Zlatenje

Kombinacija srebrnega zrcalnega leska in toplega zlatenja je ustvarilo izjemno baročno razkošje, ki je bilo priljubljeno predvsem na kelihih, kozarcih, božičnih okraskih, svečnikih in nabožnih kipcih.

Pozlata se je pogosto nanašala selektivno, npr. le na robove, ornamente ali aureole svetnikov.

Pri uporabi zelo učinkovite, a izredno nevarne tehnike t.i. ognjene pozlate, so zmes zlata in živega srebra (t.i. amalgam) nanesli npr. na obrobo svečnika in nato predmet segreli nad ognjem, da je živo srebro izhlapelo, zlato pa je ostalo trdno vezano na površini.

Pri barvni pozlati z naravnimi pigmenti pa so pri steklenih predmetih uporabljali zlate pigmente, pomešane z vezivi, npr. z jajčnim rumenjakom ali s smolo. Ta tehnika je bila bolj dekorativna kot obstojna, a je omogočila cenovno dostopno pozlato za širše sloje.

V kombinaciji s kmečkim srebrom, je tako nastal izjemen kontrast med hladnim leskom srebra in toplim sijajem zlata.

Poleg dekorativnih vaz in posod z ogledalnim učinkom, so bili izredno priljubljeni umetelno izdelani svečniki ter kozarci različnih oblik, ki so odsevali subtilno barvno igro med srebrno zunanjostjo in zlato notranjostjo.

Nabožni predmeti iz kmečkega srebra so bili pogosto majhni, ročno izdelani kipci iz stekla, prevlečenega s srebrno zlitino ter dodatno okrašeni z drobnimi pozlatami in poslikavami, kjer je srebrni in zlat lesk obujal občutje čiste božanske svetlobe.

Tudi različne oblike razpel so bile izdelane iz stekla z notranjim srebrnim premazom, pogosto okrašena s pozlato in patino, ki je poudarila trpljenje in svetost. Uporabljali so jih v domačih molitvenih kotičkih, zlasti na podeželju, kjer si ljudje niso mogli privoščiti dragih cerkvenih kipov. Primerni so bili tudi za okrasitev božičnih drevesc, saj so prav čarobno odbijali svetlobo plamenečih sveč.

»Kmečko srebro« je bilo na naših tleh priljubljeno tako med meščanstvom srednjega sloja, kot tudi med kmečkim prebivalstvom, ki si ni moglo privoščiti pravega srebra.

Danes je cenjeno tako med ljubitelji starin kot tudi v svetu dekoracije, saj ustvarja nostalgičen, a izrazito eleganten videz. Tudi mnogi sodobni izdelki, kot so vaze ali svečniki, posnemajo in skušajo poustvariti nekdanje mojstrovine s sodobnimi tehnikami ogledalnih premazov.